Psihoterapija razumem kot varen prostor za raziskovanje odnosa do sebe in drugih. Zame je to prostor, kjer se lahko zares ustavimo, poslušamo sebe in postopoma prepoznavamo tisto, kar nas bremeni, hkrati pa odkrivamo tudi notranje vire moči in upanja.
Že od nekdaj me zanimajo medosebni odnosi in načini, kako se ljudje odzivamo v različnih življenjskih situacijah. Poklicno pot sem začela na področju socialnega dela in se nato nadgrajevala na področju družbenih ved.
Že skoraj dve desetletji sem vpeta v delo z ljudmi , predvsem v skupnostne programe duševnega zdravja. Kot zaposlena v nevladni organizaciji so moje naloge preplet strokovnega razvoja, timskega vodenja in izvedbe psihosocialnih JSV programov. Neposredno delo z ljudmi pa ostaja moja stalna in pomembna točka stika s tem, kar je v tem poklicu bistveno: prisotnost, odnos, spoštovanje.
V svoje delo vključujem izkušnje iz podiplomskega študija relacijske integrativne psihoterapije, ki sem ga obiskovala v okviru IPSA – Inštituta za integrativno psihoterapijo in svetovanje. Tudi sama sem še vedno vključena v kontinuiran proces učne terapije in supervizije, saj verjamem, da lahko v terapevtskem odnosu držimo prostor za druge le, če se tudi sami zavezujemo k osebni rasti in strokovni integriteti.
Terapevtski proces doživljam kot skupno pot raziskovanja – zaupno, spoštljivo in brez pritiska. Vsak posameznik vstopa v proces s svojo zgodbo, ritmom in cilji. Vse to je vredno prostora, ki ni instant rešitev, temveč prostor razumevanja in osebne spremembe.
Moje delo temelji na relacijskem pristopu – kar pomeni, da sta terapevtski odnos in kakovost stika temeljni orodji za spremembo. V ospredju je človek kot celota: s svojo zgodovino, telesom, odnosi, hrepenenji in mejami.
Ob delu ostajam zvesta tudi svojim osebnim sidrom – naravi, knjigam, življenju z živalmi in času, ki ga preživim s sinom.
Če vas nagovarja ideja, da ni treba vsega nositi sami, ste v terapevtski proces pri meni iskreno vabljeni.
Katarina