Od nekdaj so me zanimali odnosi in način, kako ljudje vanje vstopamo, oziroma, kako v različnih kontekstih in okoliščinah odreagiramo in delujemo. Po zaključeni srednji šoli sem študij nadaljevala najprej na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, nato pa na podiplomskem študiju na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer sem leta 2008 tudi magistrirala. Pot me peljala v nevladno organizacijo, na področje duševnega zdravja v skupnosti, kjer sem zaposlena že skoraj 20 let. V sodelovanju z drugimi uresničujemo namen in cilje javnih socialno varstvenih programov. Vpeta sem v strokovni razvoj, strokovno vodenje in socialni management ter vodenje. Stalno izobraževanje, mi omogoča notranjo stabilnost za uglašenost na potrebe tako vključenih ljudi na eni, kakor tudi potrebe zaposlenih na drugi strani. Poleg javnih socialno varstvenih programov namenjenih psihosocialni rehabilitaciji, smo razvoj usmerili tudi v trajno zaposlovanja težje zaposljivih oseb na zaščitenih delovnih mestih in v socialnem podjetništvu.
Ko sem bila že prepričana, da sem s formalnim izobraževanjem v življenju zaključila, se je življenje zgodilo. Za študij integrativne psihoterapije sem se odločila v procesu iskanja smisla in razumevanja lastnih odzivov na bližnje odnose in življenske okoliščine, v katere me je življenje popeljalo. Pri tem mi je bila vključitev v osebni terapevtski in družinski proces, v veliko podporo, saj se je ta proces izkazal za učinkovitega. Ravno ta dobra izkušnja me je podprla za več letni podiplomski študij relacijske psihoterapije v okviru Inštituta za integrativno psihoterapijo (IPSA) v Ljubljani. Psihoterapevtski proces je z razlogom daljši in se ne zgodi čez noč, zato je pomembno, da si dovolimo čas in smo sočutni do sebe. Tudi kot terapevtka sem še vedno vključena v učno psihoterapijo in supervizijo. Študij mi je omogočil sočutno spoznavanje, zavedanje in sprejemanje sebe, kar me vodi k empatični drži za vsakega človeka, ki vstopi v psihoterapevtski proces v vlogi klienta.
Zaključila bom z ljubeznijo do ljudi, narave, živali in knjig, ki imajo v mojem življenju posebno mesto. Prav posebno mesto pa ima v mojem življenju tudi moj sin Val, s katerim najraje preživljam svoj prosti čas.
Za konec pa misel, ki mi je dala veliko misliti:
»Ne vznemirja nas to, kar se je zgodilo, temveč naše lastne misli o tem, kar se je zgodilo.« (Epiktet).
Če tudi vas nagovori, ste v terapiji dobrodošli.
Katarina